Hitro opaziš, ko nekdo okoli tebe nekaj potrebuje. Ko pa se vprašaš, kaj potrebuješ ti, kar malo obstaneš.
Veš, kaj moraš še narediti. Kaj te čaka jutri. Kaj si obljubila in česa ne smeš pozabiti.
Ampak … kako si? Kaj bi ti danes zares pasalo? Kaj bi te razveselilo? Kaj bi te napolnilo?
To so včasih precej težja vprašanja.
To poletje sem tudi sama spet pustila ob strani stvari, ki me polnijo. Ob vsem dogajanju in družinskem vsakdanu nisem meditirala, nisem hodila sama na sprehode in si nisem vzela tistega časa zase, o katerem tako pogosto govorim. Zdaj, ko so se začeli šola in vrtec, si počasi spet ustvarjam prostor zanje.
In ja, tudi meni se to zgodi. Čeprav vem, koliko mi meditacija pomeni. Čeprav je že leta del mojega življenja in mojega dela.
Vedeti, kaj ti koristi, in si to tudi dovoliti, sta lahko dve precej različni stvari.
Lahko imamo ogromno znanja o skrbi zase, pa smo ob koncu dneva še vedno zadnje na svojem seznamu. Zato se mi zdi pomembno, da se ob vračanju k meditaciji vprašamo tudi, kakšen prostor ji pravzaprav dajemo v svojem življenju.
Ali jo spet poskušamo stlačiti nekam med vse ostalo? Ali si res dovolimo, da smo nekaj časa pozorne tudi nase?
V polnem dnevu se naša pozornost ves čas obrača navzven. Nekdo nas nekaj vpraša, telefon zapiska, opazimo perilo, spomnimo se neodgovorjenega sporočila. Še preden končamo eno stvar, smo z mislimi že pri naslednji.
In tako lahko mine cel dan, ne da bi se enkrat zares vprašale, kako se ob vsem tem počutimo.
Zame ima meditacija veliko vrednost prav tukaj. Ustvarja prostor, v katerem se lahko sploh slišim.
Ko se ustaviš in končno vzameš čas za meditacijo, mogoče najprej opaziš, kako polno glavo imaš. Misli še kar naštevajo opravke. Spomniš se nečesa, kar bi morala urediti, in že te prime, da bi vstala.
In že se zalotiš pri misli, da to očitno ni zate.
Ampak misli med meditacijo lahko ostajajo. Lahko jih opaziš in pozornost nežno vrneš k dihu, občutku stopal na tleh ali glasu, ki te vodi. Potem ti pozornost spet odtava. In jo spet vrneš.
Tudi to je meditacija.
Meditacija ni samo to, da si v zen stanju, da misli izginejo in da je v tistem trenutku vse popolno.
Meni je blizu pogled, da si v tem času dovoliš biti takšna, kot si v tistem trenutku. Z vsem, kar prineseš s sabo. Tudi z nemirom, utrujenostjo ali občutkom, da danes sploh ne veš, kaj potrebuješ.
Kolikokrat si sicer daš tak prostor?
Pogosto od sebe pričakujemo, da bomo takoj našle rešitev. Če smo utrujene, moramo bolje organizirati dan. Če smo razdražljive, moramo biti bolj potrpežljive. Če nam nekaj ne ustreza, moramo ugotoviti, kako bomo to spremenile.
Včasih pa bi bilo za začetek dovolj, da si iskreno priznamo: “Danes je bilo preveč vsega.”
In si pustimo nekaj trenutkov, da to zares začutimo, preden si naložimo še naslednjo nalogo.
Uvid, ki ga želim predati, je ta: ko opaziš, kaj se dogaja v tebi, dobiš možnost, da to upoštevaš tudi pri svojih odločitvah.
Recimo, da opaziš utrujenost. Potem lahko premisliš, ali boš zvečer res začela še eno stvar ali boš šla prej spat. Če opaziš, da te nekaj obremenjuje, lahko prosiš za pomoč. Če začutiš, da pogrešaš čas zase, se lahko z domačimi dogovoriš za nekaj minut, ki bodo tvoje.
Tukaj se zame meditacija poveže z vsakdanjim življenjem. S tem, kako ravnam s sabo tudi potem, ko odprem oči.
Seveda en trenutek tišine ne uredi vseh obveznosti. Lahko pa ti pomaga opaziti potrebo, ki jo že ves dan prestavljaš na pozneje.
In to je že nekaj, s čimer lahko začneš.
Ni ti treba začeti z dolgo meditacijo. Za danes bosta dovolj dve minuti, udoben položaj in nekaj trenutkov, namenjenih samo tebi.
Odloži telefon in začuti stopala na tleh. Oči lahko zapreš ali pa pogled sproščeno usmeriš predse. Dihaj tako, kot ti je prijetno, in nekaj trenutkov samo opazuj vdih in izdih.
Ko opaziš, da razmišljaš o drugih stvareh, samo naredi globok vdih in počasen izdih.
Potem se vprašaj:
“Kaj bi mi danes prineslo malo več miru?”
Pusti si malo časa. Mogoče se pojavi čisto preprost odgovor. Počitek. Kratek sprehod. Pogovor. Nekaj minut brez telefona.
Mogoče odgovora še ne bo. Tudi to je v redu. Za danes si že naredila nekaj pomembnega: pomislila si tudi nase.
Če pa odgovor pride, pomisli, kateri majhen del tega si lahko danes omogočiš. Če potrebuješ pomoč, koga lahko zanjo prosiš? Če potrebuješ mir, kdaj si lahko vzameš nekaj minut?
Jaz se v tem obdobju počasi vračam k stvarem, ki me polnijo. Med njimi je tudi meditacija. Želim ji spet dati prostor v svojem resničnem, včasih precej polnem dnevu.
Ker vračanje k sebi ne zahteva vedno velikih sprememb. Včasih se začne z dvema minutama, ki ju končno nameniš tudi sebi.
