Zakaj ženske pogosto postavljamo sebe na zadnje mesto in kako začeti spreminjati prepričanja, ki nas pri tem omejujejo.
12 otrok smo pustile doma in šle za štiri dni na morje. 😂
Tri mame. Brez otrok. Brez partnerjev. In brez slabe vesti!
Ja, prav si prebrala. Jaz imam doma pet otrok, ena prijateljica štiri, druga tri. In vse tri smo se odločile, da si vzamemo nekaj dni samo zase.
Morje, sonce, jacuzzi, savne, bazeni, raziskovanje otokov, samotne plaže, vožnja z ladjico, ogromno smeha, klepetanja in čudovitih doživetij.
In ne, otroci niso ostali sami doma. 😅 Bili so s svojimi očeti, ki znajo zanje prav lepo poskrbeti.
Ko sem na Facebooku delila nekaj utrinkov in svoje razmišljanje o tem, da zaradi štirih dni zase nimamo nobene slabe vesti, je objava dosegla več kot 50.000 ogledov.
Odzivi so bili večinoma izjemno pozitivni. Ogromno podpore, aplavzov in komentarjev v smislu “Bravo, punce! Pa še kdaj!”
Seveda se je našel tudi kdo, ki ga je bolj kot naš oddih zanimalo, kaj smo tri ženske na morju v resnici počele. 😂
Ampak ob vseh teh odzivih sem začela razmišljati o nečem drugem.
Zakaj je pravzaprav tako posebna novica, da si tri mame vzamejo štiri dni zase?
In še pomembneje …
Zakaj je za toliko žensk nekaj tako običajnega, kot je čas zase, še vedno povezano z občutkom krivde?
“Jaz si tega ne morem privoščiti. Nimam časa.”
Kolikokrat si že izgovorila ta stavek?
Mogoče ne v povezavi s štiridnevnim oddihom. Mogoče si si samo želela iti na kavo s prijateljico, na sprehod, na masažo ali za eno uro nekam, kjer te nihče ne potrebuje.
Pa je vedno prišlo nekaj vmes.
Otroci, služba, gospodinjstvo, opravki, obveznosti …
In seveda tisti seznam stvari, ki jih je treba nujno narediti.
Ker če si ženska, ki skrbi za družino, dom in poleg vsega še dela, je ta seznam verjetno dolg približno toliko kot ponedeljkov seznam opravil po treh tednih dopusta. 😂
In da ne bo pomote. Zelo dobro vem, kako je, ko imaš ogromno obveznosti.
Sem mama petih otrok, žena, podjetnica, ustvarjalka. Poleg tega imamo doma še vrt, živali, posestvo in hišo, ki jo obnavljamo.
Verjemi, če bi čakala, da bo vse narejeno, preden si vzamem čas zase, bi verjetno še danes čakala. 😅
Ampak ravno tukaj se mi zdi pomembno, da se vprašamo nekaj drugega.
A res vedno nimamo časa? Ali si ga včasih preprosto ne dovolimo vzeti?
Ker to sta dve precej različni stvari.
Ko imamo čas, pa si ga vseeno ne vzamemo
Predstavljaj si čisto običajno situacijo.
Končno imaš pol ure miru. Otroci se igrajo, partner je doma, nobenih nujnih obveznosti ni.
Skuhaš si kavo in se odločiš, da boš malo posedela na terasi.
Potem pa greš mimo kuhinje.
In zagledaš posodo.
Pa kup perila.
Pa tla, ki bi jih bilo treba pomiti.
In kar naenkrat sediš na tleh pred pralnim strojem in zlagaš perilo. 😂
Kava? Hja, tista se je medtem že ohladila.
Pa saj nisi imela nobene nujne obveznosti. Nihče ti ni rekel, da moraš zložiti perilo.
Zakaj si potem to naredila?
Mogoče zato, ker si tako navajena.
Mogoče zato, ker imaš občutek, da ne smeš sedeti in nič početi, dokler je doma še kaj za narediti.
Ali pa zato, ker se ob počitku počutiš nekoristno.
In tukaj pridemo do nečesa, o čemer pri temi časa zase pogosto premalo govorimo.
Do naših prepričanj.
Prepričanja, zaradi katerih sebe postavljamo na zadnje mesto
Veliko naših prepričanj se oblikuje že v otroštvu.
Skozi vzgojo, okolje, družinske odnose, družbena pričakovanja in izkušnje, ki jih doživljamo.
Mogoče si pogosto poslušala:
“Najprej delo, potem zabava.”
“Ne moreš kar sedeti, če je še toliko dela.”
“Dobra mama vedno poskrbi za svoje otroke.”
“Ne bodi sebična.”
“Če nekaj želiš, si moraš to najprej zaslužiti.”
In ne, ni nujno, da ti je kdo vse to neposredno govoril.
Mogoče si samo opazovala svojo mamo, ki je vedno skrbela za vse druge, zase pa ji je na koncu dneva zmanjkalo časa.
Mogoče si odraščala v okolju, kjer je bilo delo nekaj vrednega, počitek pa nekaj, kar si si moral zaslužiti.
In potem odrasteš.
Imaš svojo družino, svoje obveznosti, svoje življenje.
Ampak nekje v ozadju še vedno delujejo ista prepričanja.
Da moraš najprej poskrbeti za vse druge.
Da tvoje potrebe lahko počakajo.
Da je počitek nagrada za opravljeno delo.
Da si sebična, če kdaj postaviš sebe na prvo mesto.
In čeprav si na zavestni ravni želiš več časa zase, se lahko zgodi, da si ga vedno znova odrekaš.
Ne zato, ker si ga ne želiš dovolj.
Ampak zato, ker se ob njem počutiš neprijetno.
Ker imaš občutek, da bi morala početi nekaj drugega.
In dokler teh prepričanj ne začnemo prepoznavati, nam včasih niti najboljši urnik na svetu ne pomaga.
A si moraš čas zase res zaslužiti?
To je eno tistih vprašanj, ob katerih se mi zdi vredno malo ustaviti.
Zakaj imamo ženske tako pogosto občutek, da moramo najprej nekaj narediti, da si lahko potem nekaj privoščimo?
Najprej bom pospravila hišo, potem grem na sprehod.
Najprej bom dokončala delo, potem si vzamem prosto popoldne.
Najprej bom poskrbela za vse druge, potem bom prišla na vrsto jaz.
Ampak kaj se zgodi, ko končaš eno stvar?
Pojavi se naslednja. 😅
In naslednja.
In naslednja.
Sploh če imaš družino, dom in službo ali svoje podjetje.
Dela nikoli zares ne zmanjka.
Če torej čakaš, da bo vse narejeno, preden si dovoliš uživati, počivati ali početi nekaj zase, se lahko zgodi, da na ta trenutek čakaš zelo dolgo.
Zato se mi zdi pomembno razumeti nekaj povsem preprostega.
Čas zase ni nagrada za vse, kar si naredila.
Ni nekaj, kar si moraš prislužiti s pridnostjo, produktivnostjo ali skrbjo za druge.
Je del tvojega življenja.
In ti si prav tako pomemben del tega življenja kot vsi drugi, za katere skrbiš.
“A tebi mož kar dovoli, da greš?”
To vprašanje si zasluži svoje poglavje. 😂
Ker je zanimivo, kako hitro se ob ženskem oddihu pojavijo vprašanja, kdo bo doma poskrbel za otroke.
“A bo mož zmogel?”
“A si mu vse pripravila?”
“A te nič ne skrbi?”
In seveda tista znamenita:
“A tebi mož kar dovoli, da greš?”
Pa čakaj malo.
Dovoli? 😂
Seveda se s partnerjem pogovoriva, uskladiva obveznosti in skupaj poskrbiva, da stvari tečejo.
Ampak moj mož ni varuška najinih otrok.
Je njihov oče.
Enakovreden starš, ki zna poskrbeti za svoje otroke.
In ko sem jaz nekaj dni odsotna, on ne opravlja mojega dela. Opravlja svojo vlogo starša.
Tako kot jo jaz, ko je odsoten on.
In to se mi zdi povsem normalno.
Seveda pa vem, da nimajo vse ženske takšne podpore.
Nekatere so samohranilke. Druge imajo partnerje, ki ne prevzemajo svojega dela odgovornosti. Nekatere nimajo možnosti varstva, finančnih sredstev ali drugih okoliščin, ki bi jim omogočale večdnevni oddih.
Zato nikakor ne želim ustvarjati občutka, da je vse samo stvar odločitve.
Ni.
Včasih so ovire zelo resnične in zahtevajo precej več kot samo spremembo razmišljanja.
Ampak tam, kjer možnosti obstajajo, se mi zdi vredno raziskati tudi to, zakaj jih včasih ne izkoristimo.
Zakaj tako težko prepustimo odgovornost drugim?
Zakaj imamo občutek, da moramo vse nadzorovati?
In zakaj nas skrbi, da brez nas stvari ne bodo narejene dovolj dobro?
Mogoče bodo otroci za večerjo jedli nekaj drugega, kot bi pripravile me.
Mogoče perilo ne bo zloženo po našem sistemu.
In mogoče bo doma malo več nereda.
Pa kaj potem? 😅
Nisem šla na morje zato, da bom potem boljša mama
Še eno prepričanje se mi zdi zanimivo.
Ko si ženska vzame čas zase, pogosto slišimo, kako pomembno je, da si napolni baterije.
Da bo potem bolj potrpežljiva mama.
Bolj zadovoljna partnerka.
Bolj učinkovita pri delu.
In seveda je res, da nam počitek, sprostitev in prijetna doživetja lahko koristijo.
Ampak …
A mora imeti prav vsaka stvar, ki jo naredimo zase, neko dodatno korist za vse druge?
Jaz na morje nisem šla zato, da bom potem boljša mama.
Šla sem zato, ker sem si ŽELELA iti.
Ker rada potujem.
Ker obožujem morje.
Ker rada raziskujem nove kraje.
Ker mi druženje s prijateljicami ogromno pomeni.
In ker preprosto rada uživam v življenju.
Pika. ❤️
Seveda sem se domov vrnila polna čudovitih vtisov, dobre volje in novih spominov.
Ampak to ni bil namen mojega oddiha.
Ni treba, da si vsako stvar, ki nas veseli, upravičimo s tem, kako koristna bo za našo družino, delo ali kogarkoli drugega.
Včasih je povsem dovolj, da nekaj naredimo zato, ker nam je lepo.
Kako začeti spreminjati odnos do časa zase?
Mogoče se med branjem prepoznavaš v katerem od teh primerov.
Mogoče že dolgo čutiš, da potrebuješ več prostora zase.
Mogoče si želiš več miru, spontanosti, počitka ali časa za stvari, ki te veselijo.
Pa se vedno znova ujameš v iste vzorce.
In kaj zdaj?
Ne bom ti napisala, da si moraš od jutri naprej vsak dan vzeti eno uro zase.
Ker vem, da življenje ni vedno tako preprosto.
Prav tako ne bom rekla, da moraš samo bolje organizirati svoj čas.
Mogoče ga imaš že zdaj zelo dobro organiziranega.
Mogoče je bolj pomembno, da začneš opazovati, kaj se dogaja v tebi, ko si želiš nekaj narediti zase.
Za začetek si lahko zastaviš nekaj vprašanj:
1. Kaj si rečem, ko si želim vzeti čas zase?
Se pojavijo misli, kot so “Nimam časa”, “Najprej moram še to narediti”, “Ne morem kar pustiti vsega” ali “Kaj bodo pa drugi rekli”?
Poskusi jih samo opaziti.
2. Kaj občutim, ko si čas zase dejansko vzamem?
Mir? Veselje? Sproščenost?
Ali se hitro pojavijo nemir, slaba vest in občutek, da bi morala početi nekaj koristnega?
3. Česa me je pravzaprav strah?
Da me bodo drugi obsojali?
Da bo nekdo razočaran?
Da stvari brez mene ne bodo narejene?
Ali da bom izpadla sebična?
4. Od kod prihaja to prepričanje?
Je to nekaj, kar si pogosto poslušala?
Nekaj, kar si opazovala v svoji družini?
Ali nekaj, kar si skozi leta začela verjeti o sebi?
5. Kaj bi se zgodilo, če bi danes eno stvar preprosto pustila za jutri?
Ne govorim o nujnih obveznostih.
Govorim o tistih stvareh, za katere imamo občutek, da jih moramo narediti takoj, čeprav bi brez težav počakale.
In potem naredi en majhen korak.
Mogoče boš danes spila kavo, dokler je še topla. 😂
Mogoče boš šla na sprehod, čeprav perilo še ni zloženo.
Mogoče boš sprejela povabilo prijateljice, ne da bi najprej iskala deset razlogov, zakaj ne moreš.
Ali pa boš partnerju prepustila kakšno opravilo, ne da bi potem preverjala, ali je vse naredil po tvoje.
Ne gre za to, da moraš čez noč popolnoma spremeniti svoje življenje.
Gre za to, da začneš prepoznavati svoje vzorce in si postopoma dovoljevati drugačne odločitve.
Življenje ni zato, da ga samo preživimo. Ampak zato, da ga ŽIVIMO.
Veš, kaj mi je pri vsem tem najbolj pomembno?
Da imam svoje življenje res rada.
Rada sem mama. Rada sem žena. Rada ustvarjam, delam, skrbim za naš dom, vrt in živali.
In čeprav je včasih vsega preveč, me ogromno stvari v mojem vsakdanu resnično veseli.
Ampak moje življenje niso samo te vloge in obveznosti.
Sem tudi ženska, ki rada potuje, raziskuje, ustvarja, se druži, pleše, meditira in uživa v čisto preprostih trenutkih.
In ne želim čakati, da bodo otroci odrasli, da bo hiša dokončana, da bo posel popolnoma utečen in da bo na seznamu opravil končno vse odkljukano.
Ker življenje se dogaja že zdaj.
Sredi vseh obveznosti.
Sredi nepopolnosti.
Sredi vsakodnevnega kaosa.
In prav v tem življenju si želim ustvarjati prostor za stvari, ki me veselijo.
Ne zato, ker bi želela pobegniti od svojega življenja.
Ampak zato, ker ga želim v polnosti ŽIVETI. ❤️
In mogoče je danes pravi trenutek, da se tudi ti vprašaš:
Kaj bi si v svojem življenju želela večkrat dovoliti, če ne bi imela občutka, da moraš najprej poskrbeti za vse drugo?
Si želiš ustvariti več prostora zase, pa ne veš, kje začeti?
Mogoče imaš občutek, da je tvoj dan že zdaj tako poln, da vanj preprosto ne moreš dodati ničesar več.
Mogoče pa si že ugotovila, da ni vedno problem samo v času, ampak tudi v prepričanjih, zaradi katerih sebe vedno znova postavljaš na zadnje mesto.
Prav zato sem pripravila brezplačno video delavnico “Kako narediti prostor zase, ko je tvoj dan že poln”.
V njej te povabim, da začneš na svoj čas, potrebe in vsakodnevne odločitve gledati nekoliko drugače.
Ne zato, da bi na svoj seznam dodala še eno obveznost.
Ampak zato, da začneš ustvarjati več prostora zase in za življenje, ki ga želiš živeti.
